sobota, 13. oktober 2018

MUZEJ PRADO V MADRIDU

MUZEJ PRADO V MADRIDU Muzej Prado (v španskem jeziku »prado« pomeni travnik, stavba muzeja pa stoji na nekdanjem travniku) je najpomembnejši španski narodni muzej umetnosti. Hrani eno izmed najbogatejših in najobsežnejših zbirk španske umetnosti od 12. stoletja do začetka 19. stoletja pa tudi mojstrovine drugih evropskih šol, zlasti italijanske in flamske. Stavbo muzeja so začeli graditi 1785. leta, ko je Charles III naročil arhitektu Juan de Villanueva, naj oblikuje naravoslovni muzej. The construction of the Neoclassical-style building was interrupted during the Napoleonic Wars , but it was completed under Ferdinand VII in 1819 and was opened to the public as the Royal Museum of Painting. Gradnja zgradbe v neoklasičnem stilu je bila prekinjena med Napoleonovimi vojnami, končana pa je bila leta 1819 v času vladavine Ferdinanda VII. in bila odprta za javnost kot Kraljevi muzej slikarstva. In 1868 it became the National Museum of the Prado after the exile of Isabella II, who had enlarged the collection with paintings from the royal palaces and the Escorial. Po izgonu kraljice Izabele II. leta 1868 je muzej dobil današnje ime – Muzej Prado. Prado je eden izmed najbolj obiskanih in največjih muzejev umetnosti v svetu. Dela Francisca Goye, Diega Velázqueza, El Greca, Tiziana, Giambattista Pittonija, Petra Paula Rubensa in Hieronymusa Boscha so samo nekatere izmed vrhunskih umetnin te zbirke.


Glavni vhod v PradoExterior of the Prado Museum, Madrid.  muzej Prado z bronastimVelazquesovim kipom v ospredju.© Rafael Ramirez Lee/Shutterstock.com


     Muzej ne nastal z dvojnim namenom: predstaviti umetniška dela, ki pripadajo španski kroni in dokazati preostali Evropi, da je španska umetnost enako pomembna kot katerakoli druga.

Vhod, ki je dobil ime po slikarju Goyi s kipom tega slikarja


      Pablo Bosch  je zapustil muzeju izjemno zbirko medal. Še posebno pomembno darilo je leta 1881 prispeval Barón Emile d'Erlangerja, in sicer Goyeve Črne slike. Med številnimi deli, ki so prišla v zbirko z nakupom, je nekaj pridobljenih v novejšem času, med drugimi dve deli El Greca, Bajka in Beg iz Egipta, Goyeva Grofica Chinchón  in Velazquezov portret Papeža Barbere.  

Še eden izmed številnih vhodov v muzej.



Prvi muzejski katalog je bil objavljen leta 1819 in je zajemal izključno špansko slikarstvo. Vanj je bilo vključenih 311 slik, čeprav je v tem času muzej hranil 1510 različnih kraljevih umetnin ter tudi dela drugih evropskih umetnikov. Kraljeva zbirka, ki tvori jedro današnjega muzeja, je začela nastajati v 16. stoletju v času Karla V., nato pa so jo dopolnjevali naslednji habsburški in bourbonski monarhi. Kraljevo zbirko bogatijo mojstrovine, kot so: Snemanje s križa - Rogiera van der Weydna, Vrt zemeljskih naslad - Hieronymusa Boscha, Vitez z roko na prsih - El Greca, Smrt Marije - Andrea Mantegna, Rafaelova Sveta družina znana kot La Perla, Tizianov  Karel V. v Mülhbergu, Tintorettova slika Kristus umiva noge učencem, Dürerjev avtoportret, Velazquesova Las Meninas, Rubensove Tri gracije, Goyeva  Družina Karla IV,  obe Goyevi Maji. K rasti zbirke so prispevale tudi številne zapuščine, donacije in nakupi.


Prado galleryGallery inside the Prado Museum, Madrid. Ena od razstavnih dvoran v muzeju Prado.




   Med letoma 1873 in 1900 je Prado pomagal krasiti mestne dvorane, univerze in cerkve. V času druge španske republike (1931-1936) je bil velik poudarek na izgradnji pokrajinskih muzejev. Med špansko državljansko vojno je muzejsko osebje na predlog Društva narodov odstranilo 353 slik, 168 risb in Dauphinov zaklad in vse skupaj poslalo v Valencijo, nato v Girono in končno v Ženevo. Umetnine so bile ob začetku druge svetovne vojne vrnnjene čez francosko ozemlje z nočnimi vlaki. V zgodnjih letih diktature Francisca Franca so številne slike poslali na veleposlaništva.     

      Glavna stavba muzeja je bila nekajkrat razširjena.  Leta 1998 je bil Pradu dodan bližnji Cason del Buen Retiro, ki  obsegal tri podzemne etaže. Leta 2007 je bila širitev muzeja zaključena, razstavni prostori pa povečani na 16.000 kvadratnih metrov.
      Pod stekleno streho in v hali v obliki klina so sedaj muzejske trgovine in kavarna, ki so jih preselili iz glavne stavbe, da bi pridobili več prostora za razstavne dvorane.  
      Muzej Prado trenutno hrani okoli 7600 slik, 1000 skulptur, 4800 grafik in 8200 risb poleg številnih drugih umetniških del in zgodovinskih dokumentov. Okoli 4600 del je razstavljenih,  okoli 3100 del je začasno posojenih različnim muzejem in uradnim institucijam. Preostanek je v depojih. Muzej obišče letno nekaj milijonov obiskovalcev.
      V bližini Museja Prado sta še dva nacionalna muzeja: Museo Arqueológico z nekaj eksponati iz starega Egipta, Mezopotamije, Grčije in Rima, ki so bili prej v Pradu in Museo Reina Sofía z zbirko umetnin iz 20. stoletja. Oba muzeja dobro dopolnjujeta Prado. V bližini je tudi muzej Naval ministrstva za obrambo.


Pripravila Marinka Milenković





Diego Rodríguez de Silva y Velázquez (6. 6. 1599- 6. 8. 1660)




 Diego Rodríguez de Silva y Velázquez (6. 6. 1599- 6. 8. 1660)

      je najznamenitejši španski baročni slikar. Rojen v Sevilji, je že kot desetletni deček pokazal izredno nadarjenost za slikarstvo. Prva leta je preživel v rodnem mestu, kjer je pod vplivom Caravaggia in njegovih naslednikov razvil realistični oz. naturalistični slog slikanja. Po poroki se je pri štiriindvajsetih letih preselil v Madrid, kjer je bil imenovan za slikarja kralja Filipa IV., štiri leta za tem pa je bil povišan v dvornega slikarja. Delo na dvoru mu je omogočalo, da je preučeval dragoceno kraljevo zbirko slik, kar je skupaj z znanjem, ki ga je pridobil na svojih kasnejših potovanjih po Italiji, kjer je spoznal tako antično umetnost kot umetnost takratnega časa, vplivalo na razvoj njegovega lastnega sloga.


          Med Velazquezovimi najzgodnejšimi deli so portreti posameznikov in skupin običajnih ljudi pri opravljanju vsakdanjih del. To si t. i. žanrske slike. Iz tega obdobja je tudi slika Vodonosec iz Sevilje.


     Velázquez je 1629. leta prvič odpotoval v Italijo in obiskal Genovo, Benetke, Firence in Rim. V Rimu je nekaj časa preživel v Villi Medici, kjer je študiral antične umetnine in naslikal dve sliki v zanimivem, skoraj ekspresionističnem slogu. Ob koncu potovanja, po obisku Neaplja, se je vrnil v Španijo. 



        V naslednjih letih je njegovo slikanje doseglo vrhunec (Venera v zrcalu). Naslikal je štirideset portretov Filipa II., portretiral pa je tudi druge članev kraljeve družine: prvo ženo Filipe, Elisabeto Bourbonsko in otroke, zlasti njenega najstarejšega sina, Don Baltasar Carlosa. Poleg portretov so tema njegovih slik nabožni krščanski motivi in prizori iz antičnega sveta.



       Leta 1649 je Velázquez ponovno odpotoval v Italijo, kjer je za kralja nakupoval slike Tiziana, Tintoretta in Veroneseja. V Modeni je bil sprejet pri vojvodi in naslikal tudi njegov portret. V Rimu nastane njegov portret papeža Inocenca X. Ta portret velja za enega najboljših. Leta 1651 se je vrnil v Madrid in prinesel s seboj poleg slik tudi 300 kipov.


       V letu 1656 se je posvetil novi mojstrovini Las Meninas - Spletični. Med letoma 1644-1648 naslika La Venus del Espejo (Venera v zrcalu), ki je edini Velasquezov akt.
Eno izmed njegovih zadnjih del je Las hilanderas (Predice). 


 Duties of Velasquez' royal offices also occupied his time.    Velasquez je imel na dvoru pomembno vlogo in precej zadolžitev. He was eventually made marshal of the royal household, and as such he was responsible for the royal quarters and for planning ceremonies. Med drugim je skrbel za dvorni ceremonial in načrtovanje pomembnih dogodkov. In 1660 Velasquez had charge of his last and greatest ceremony--the wedding of the Infanta Maria Theresa to Louis XIV of France. Leta 1660 je bil zadolžen za organizacijo svoje zadnje in največje slovesnosti - poroko Infante Marie Therese z Louisom XIV. v Franciji. This was a most elaborate affair. Priprave so ga tako obremenjevale in izčrpale, da je dobilWorn out from these labors, Velasquez contracted a fever from which he died on August 6. vročico, zaradi katere je tudi umrl.


Velasquez was called the "noblest and most commanding man among the artists of his country."     Velasquez velja za "vodilnega umetnika v svoji državi." He was a master realist, and no painter has surpassed him in the ability to seize essential features and fix them on canvas with a few broad, sure strokes. Bil je mojster realizma, tudi naturalist in nobeden od slikarjev ni presegel njegovih sposobnosti opaziti najbolj bistvene značilnosti ljudi, živali in predmetov, ki jih je slikal, in jih prenesti na platno. "His men and women seem to breathe," it has been said; "Zdi se, da njegovi moški in ženske dihajo", so govorili, "his horses are full of action and his dogs of life." "njegovi konji in psi pa se gibljejo in so polni življenja".



Because of Velasquez' great skill in merging color, light, space, rhythm of line, and mass in such a way that all have equal value, he was known as "the painter's painter."     Velasquez je spretno in uravnovešeno združeval barvo, svetlobo, prostor, ritem in maso. Postal je zgled francoskim impresionističnim slikarjem. Manet, osupel nad njegovim slikanjem, ga je označil za »slikarja nad slikarji«. Opazno je vplival na Francisca de Goyo , Camilla Corota , Gustava Courbeta in druge. His famous paintings include The Surrender of Breda , an equestrian portrait of Philip IV, The Spinners , The Maids of Honor , Pope Innocent X , Christ at Emmaus , and a portrait of the Infanta Maria Theresa.






































        Leta 1734 je v kraljevi palači v Madridu izbruhnil velik požar, ki je uničil mnogo Velázquezovih del, številna pa so bila poškodovana.
        Velazquez je eden izmed največjih slikarjev portretistov vseh časov, naturalist, ki je strogo posnemal naravo, zelo naturalistični so tudi njegovi portreti. Njegov opus ni prav obsežen, zajema 120 oz. 125 del. Svetovna slava ga je dosegla razmeroma pozno, šele leta 1850. 
         Velázquezova temeljna dela hrani Muzej Prado v Madridu




Pripravila: Marinka Milenković


sreda, 10. oktober 2018

Ogled razstave Moneta, Klimta in Schiela na Dunaju


Skupina slikarjev iz DCA se je odpravila 6. oktobra na Dunaj, kjer smo si ogledali slike treh velikih slikarjev Claude Monet, Gustav Klimt in Egon Schiele. Claude Monet je razstavljen v prostorih Albertine, Gustav Klimt in Egon Schiele pa v Leopold muzeju. Dunaj se je kopal v soncu in dan je bil izredno lep. Mi pa smo iskali sonce tudi v slikah Moneta in Klimta. Tako smo vstopili v novo šolsko leto z občutki, da nam bo to leto uspelo narediti nove še lepše slike kot lani. 





Claude Monet (Albertina)
V Albertini smo si ogledali obširno pregledno razstavo Claude Monet. Ta slikar (1840-1926) je v svojem dolgem življenju doživel številna obdobja evropske umetnosti, saj njegovo ustvarjanje sega še v čas, preden sploh lahko govorimo o impresionizmu. Na razstavi je zastopan z več kot 100 slikami, ki so jih posodili iz 40 različnih zbirk, med katerimi velja posebej omeniti Musée Marmottan iz Pariza. Čeprav je razstava retrospektivna in pokriva vsa obdobja slikarjevega ustvarjanja, je posebna pozornost namenjena barvi in svetlobi, saj Moneta pogosto imenujejo »mojster luči«.







Gustav Klimt (Leopoldsmuseum) 
V duhu stote obletnice smrti Gustava Klimta so v dunajskem Leopoldmuseumu pripravili veliko razstavo, posvečeno slikarju in njegovemu delu. Čeprav so na razstavi prikazane tudi slike iz stalne zbirke omenjenega muzeja, so na ogled tudi dela, ki so jih za to priložnost posodili številni zasebniki iz Avstrije in tujine. Nekatera izmed njih so prvič dostopna javnosti. Razstavo so zaokrožila tudi izbrana dela iz domačih in tujih javnih zbirk. Čeprav je razstava pregledna in vključuje vsa obdobja njegovega ustvarjanja, vključno z zgodnjimi - historičnimi deli, je njeno jedro namenjeno uničenim slikam s stropa dunajske univerze, ki so zgorele med bombardiranjem leta 1945. Prav tako pa ne gre spregledati slike Nevesta, ki kaže Klimtov prehod iz secesije v ekspresionizem.







Egon Shiele - Leopoldsmuseum

Ob 100. obletnici smrti Egona Shielea je Leopoldsmuseum  predstavil najvažnejšo zbirko del tega uglednega predstavnika avstrijskega  ekspresionizma in namenja razstavo umetniku, ki presega vse medijske meje,s slikami, akvareli, risbami, skicami, črkami in fotografijami, ki vseomogočajo izredni in izčrpni vpogled v njegov umetniški opus.. Celo stoletje po njegovi smrti je delo Egona Schielea še vedno takšno kot takrat, ko je bilo ustvarjeno.

Mentor : Vanda Žužek