sreda, 29. november 2017

Tomaž Gostinčar- Marta černe- del njene naloge, narejene med poletjem 2007



TOMAŽ GOSTINČAR
1952 - 1991

V okviru slovenske likovne umetnosti našega časa zavzema Tomaž Gostinčar samosvoje mesto. Je slikar in (čeprav ne v enaki meri) kipar; šolal se je v Parizu /leta 1972/ in v Pragi /leta 1974/, vendar nikoli ne akademsko; slogovno ga je z eno besedo še najbolje mogoče označiti kot ekspresionista.



Avtoportreti so gotovo tisti, ki umetnika predstavljajo na najbolj očiten način. Z njimi se je Gostinčar ukvarjal že od samega začetka.
Doslej obravnavana Gostinčarjeva dela, portreti, »žanr« in akti, predstavljajo neposreden odmev »resničnega« sveta; svojevrstno dopolnilo takšnim delom pa predstavlja serija s skupnim naslovom »V svetu lutk«, gre za skupno 25 slik, ki so nastale v letu 1980.  Lutke v Gostinčarjevem opusu predstavljajo novosti že zato, ker gre za konceptualno strnjen cikel, v katerem je umetnik s pomočjo likov lutkovne igre upodobil majhen zaključen svet, temelječ na preprostih, osnovnih čustvih, ki pa so hkrati tudi osnovni dejavniki »velikega« sveta«.



Gostinčarjevim tihožitjem, kakšni sta npr.: »Tihožitje z jabolki« iz leta 1979 ali pa »Tihožitje s petrolejko« iz leta 1983. V obeh primerih gre za klasično vnaprej določeno postavitev predmetov in ne za naključni izsek slikarjevega okolja; Gostinčarja torej zanima formalni študij oblik in barv.
Med oba pola, liričnega in dramatičnega, so razpete tudi Gostinčarjeve krajine; pri tem prihaja do razlik predvsem zaradi izbranih motivov in ne toliko zaradi slikarjevega razvoja.



Kot rečeno, je Gostinčarja še najbolj preprosto označiti kot ekspresionista – ali v našem času kot neo-ekspresionista. Gre za slog, ki je v krogu ljudi, ki mu Gostinčar pripada, od vseh modernih pustil še najpomembnejše sledove.
Vsem tem sorodnostim navkljub pa Gostinčar ni samo preprost prerisovalec starejših zgledov. Iz del starejših umetnikov je marsikaj načrpal, po drugi strani pa je na njihovi podlagi znal ustvariti samostojen, svojemu kraju in času prilagojen slog, ki ga je s katerimkoli drugim nemogoče zamenjati.



Tak je hiter pregled Gostinčarjevega ustvarjanja zadnjih let. Iz njega je razvidno, da gre za umetnika z veliko sile, za človeka, ki se v svojem delu zlepa ne zaustavi. Neranljiv seveda ni; tudi on pozna svoje trenutke krize. Gostinčar vedno ustvarja impulzivno in zato je od svojega lastnega razpoloženja in od vplivov okolice odvisen še vedno bolj kot drugi umetniki. 






Umrl je leta 1991

Pripravila: Marta Černe
/Njena naloga je del njene naloge, ki je v celoti preobsežna za objavo, Narejena med poletjem 2017 

Ni komentarjev: