sreda, 29. november 2017

Tomaž Gostinčar- Marta černe- del njene naloge, narejene med poletjem 2007



TOMAŽ GOSTINČAR
1952 - 1991

V okviru slovenske likovne umetnosti našega časa zavzema Tomaž Gostinčar samosvoje mesto. Je slikar in (čeprav ne v enaki meri) kipar; šolal se je v Parizu /leta 1972/ in v Pragi /leta 1974/, vendar nikoli ne akademsko; slogovno ga je z eno besedo še najbolje mogoče označiti kot ekspresionista.



Avtoportreti so gotovo tisti, ki umetnika predstavljajo na najbolj očiten način. Z njimi se je Gostinčar ukvarjal že od samega začetka.
Doslej obravnavana Gostinčarjeva dela, portreti, »žanr« in akti, predstavljajo neposreden odmev »resničnega« sveta; svojevrstno dopolnilo takšnim delom pa predstavlja serija s skupnim naslovom »V svetu lutk«, gre za skupno 25 slik, ki so nastale v letu 1980.  Lutke v Gostinčarjevem opusu predstavljajo novosti že zato, ker gre za konceptualno strnjen cikel, v katerem je umetnik s pomočjo likov lutkovne igre upodobil majhen zaključen svet, temelječ na preprostih, osnovnih čustvih, ki pa so hkrati tudi osnovni dejavniki »velikega« sveta«.



Gostinčarjevim tihožitjem, kakšni sta npr.: »Tihožitje z jabolki« iz leta 1979 ali pa »Tihožitje s petrolejko« iz leta 1983. V obeh primerih gre za klasično vnaprej določeno postavitev predmetov in ne za naključni izsek slikarjevega okolja; Gostinčarja torej zanima formalni študij oblik in barv.
Med oba pola, liričnega in dramatičnega, so razpete tudi Gostinčarjeve krajine; pri tem prihaja do razlik predvsem zaradi izbranih motivov in ne toliko zaradi slikarjevega razvoja.



Kot rečeno, je Gostinčarja še najbolj preprosto označiti kot ekspresionista – ali v našem času kot neo-ekspresionista. Gre za slog, ki je v krogu ljudi, ki mu Gostinčar pripada, od vseh modernih pustil še najpomembnejše sledove.
Vsem tem sorodnostim navkljub pa Gostinčar ni samo preprost prerisovalec starejših zgledov. Iz del starejših umetnikov je marsikaj načrpal, po drugi strani pa je na njihovi podlagi znal ustvariti samostojen, svojemu kraju in času prilagojen slog, ki ga je s katerimkoli drugim nemogoče zamenjati.



Tak je hiter pregled Gostinčarjevega ustvarjanja zadnjih let. Iz njega je razvidno, da gre za umetnika z veliko sile, za človeka, ki se v svojem delu zlepa ne zaustavi. Neranljiv seveda ni; tudi on pozna svoje trenutke krize. Gostinčar vedno ustvarja impulzivno in zato je od svojega lastnega razpoloženja in od vplivov okolice odvisen še vedno bolj kot drugi umetniki. 






Umrl je leta 1991

Pripravila: Marta Černe
/Njena naloga je del njene naloge, ki je v celoti preobsežna za objavo, Narejena med poletjem 2017 

Ivan Grohar-del naloge, ki je narejena med poletjem 2017 Marija Berlec




IVAN GROHAR
1867 – 1911

150 letnica rojstva 15.6.2017

Rojen 15.junija 1867 v Sorici, umrl 19. aprila v Ljubljani. Njegov oče Andrej /kot goslač/ je živel v Spodnji Soricišt15, ko se je Ivan rodil. Kasneje si je sezidal lastno hišo v Zgornji Sorici št. 31, a je živel s svojo ženo Nežo in dvema otrokoma /hčer Ivanka/ zelo revno.
Že popolnoma dorasel je odšel, podpisan po soriškem župniku Antonu Jamniku za malo časa kot vajenec k slikarju Bradađku v Kranj in nato k italijanskemu slikarju N. Milanesiju v Zagreb. Po vojaščini je 1892 odšel s podporo deželnega odbora kranjskega v Gradec, kjer se je vpisal v Landschhaftliche Zeichenschule, ki jo je vodil prof. Henrik Schwach. Po treh letih risanja in slikanja na tej šoli se je 1895 oglasil za sprejem v dunajsko akademijo, a ni opravil sprejemnega izpita.


Vrnil se je v domovino in se slučajno seznanil z Rihardom Jakopičem, s katerim ga je odtlej vezala vez iskrenega prijateljstva do smrti.
Umetniški dar je bil Groharju prirojen in si ga je, če izvzamemo neznatno pomoč ljudske šole in nekega slikarja – rokodelca, ki je prebival v Groharjevi rojstni hiši, vso mladost sam izpopolnjeval. Kot deček je neutrudno rezljal igrače, a tudi slikal, kakor dokazujejo risbe, ohranjene v zapuščini župnika Karlina. Risal je celo med vojaško službo. V tej zgodnji dobi, pred graško šolo in med njo so nastale slike Kronanje matere božje.



Preden se je Grohar usmeril na pot impresionizma je začel kot slikar portretov in kmečkega žanra, nato pa je proti koncu 19.stol. doživel lepe uspehe kot slikar oltarskih podob. Po letu 1900 je slikal s simboličnimi prvinami, vendar je kasneje dokončno prevzel impresionizem.
Grohar je bil tisti, ki je na Jakopičevo prigovarjanje lastniku razstavnega salona H.O. Miethkeju predlagal odprtje razstave slovenskih umetnikov in to se je februarja leta 1904 tudi zgodilo. Predstavili so se umetniki kluba Sava (četverica slovenskih impresionistov še Fran Vesel, Fran Berneker in drugi).
Pomembna dela:


1899 Brna
1900 Srce Jezusovo
1902 Pod Koprinikom
1902 Grabjice
1903 Jez v Železnikih
1903 Rafolško polje
1903 Pomlad
1904 Pogled z mojega okna
1905 Škofja Loka v snegu
1907 Macesen
1907 Sejalec
1909 Snopi
1909 Pravljica
1910 Krompir
1910 Mož z vozom
1910 Črednik

Slikar , čigar življenjsko pot je v 44. letu starosti prekinila prezgodnja smrt, je poskrbel za podobe, zaradi katerih so začeli v njem prepoznavati mit slovenstva, njegove krajine pa sprejemati kot podobe domovine. Imel je velik vpliv na kasnejše umetnike.
Leta 1926 so mu pripravili spominsko razstavo. Njemu v čast v Škofji Loki vsako leto pripravijo Malo Groharjevo slikarsko kolonijo.









Pripravila: Marija Berlec
/Njena naloga je del njene naloge, ki je v celoti preobsežna za objavo, Narejena med poletjem 2017

Cita Potokar


CITA POTOKAR
 28.11.1915 – 28.11.1993

 CITA POTOKAR
 28.11.1915 – 28.11.1993
ilustratorka, Levstikova nagrajenka, slikarka























Življenjepis

Rojena 28. novembra 1915 v Dragatušu, umrla 28. novembra 1993 v Ljubljani. 
Študirala je v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu in bila med drugo vojno internirana v Nemčijo. Po vojni je živela kot svobodna umetnica, slikala portrete, motive iz taborišč in ilustrirala knjige. 

Ilustrirana dela 

Jože Šmit: Kaj nam je popisal Jakec (1953)
Vera Albreht: Vesela abeceda (1955)
Branka Jurca: Bratec in sestrica (1956)
Branka Jurca: Okoli in okoli (1960)
Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje (1960)
Branka Jurca: Lizike za vse (1965)
Lojze Zupanc: Sto belokranjskih (1965)
Branka Jurca: Marjanka Vseznalka (1966)








Pripravila: Vanda Žužek

RAZSTAVA 17. PODGRAJSKEGA LIKOVNEGA TEDNA



Tudi letos smo razstavo 17. Podgrajskega likovnega tedna namenili prazniku slovenskih splošnih knjižnic. Osrednja tema tokratnega likovnega srečanja nosi naslov Cvetoča pomlad. 
Odprtje razstave je bilo 21. novembra ob 18. 00. uri, kjer so tudi   sodelovali slušatelji slikarske skupine DCA Zalog pod mentorstvom Vande Žužek.  
Sodelovali so: 
Vera Sinčič, Marko Eržen, Franci Mandelj, Marta Černe, Marija Berlec, Mira Horvar in Vanda Žužek. Vanda Žužek je že od prvega leta članica Podgrajskega likovnega tedna in je ob tej priložnosti povabila v sodelovanje svoje učence. Razstava je bila zelo lepo sprejeta. Razstava se seli tudi v kratkem na lokacijo Magistrat v Ljubljano, nato pa v galerijo Pr'krač v Dolsko. Razstava se bo še selila na več lokacij po Sloveniji. 


Slike so iz odprtja razstave v Knjižnici Jožeta Mazovca Zalog in si jo lahko ogledate do 4. januarja 2018.









nedelja, 12. november 2017

Miha Maleš umetnik - del poletne naloge Vera Sinčič

MIHA MALEŠ 1903 – 1987

 Miha Maleš) je pustil pečat naši kulturni zgodovini kot odličen umetnik, zlasti v času med obema vojnama pa tudi kot izjemen založnik, urednik in pisec o umetnosti. Družini kmeta in mlinarja na Jeranovem pri Kamniku so ga 'darovali' sveti trije kralji: rodil se je na njihov praznik, 6. januarja 1903, in ime je dobil po drugem od treh modrih, ki so se prišli poklonit Jezusu.

 Rojstni kraj ga je s svojo slikovito okolico zaznamoval za vse življenje in ostal mu je zvest do zadnjih dni. Svet podob, v katere se je zagledal kot otrok, je nosil vedno s seboj in ga je navdihoval pri njegovem ustvarjanju. Prvega izobraževanja na področju slikarstva je bil deležen v Ljubljani pri profesorju Saši Šantlu, umetnostno akademijo pa je obiskoval v Zagrebu (profesor Kovačević (hr), Kljaković (hr), Krizman (hr) in drugi). Študij je prekinil v želji po življenju v večjem mestu in zato odšel na Dunaj. Ker je bil kot državljan Jugoslavije na akademiji zavrnjen, se je vpisal na umetniško šolo "zu St. Anna" (profesor Froehlich), vendar se je po osmih mesecih vrnil v Zagreb in študiral kiparstvo pri profesorju Rudolfu Valdecu (hr). Zatem je leta 1924 začel obiskovanje posebne šole za grafiko na akademiji v Pragi (profesor Boemse in po njegovi smrti profesor Thiele), kjer je leta 1927 diplomiral.


 Po končanem šolanju je živel v Ljubljani, kjer je odprl Umetniški salon Miha Maleš, ki je bila delavnica za okrasno in cerkveno umetnost. Njegove priljubljene tehnike so bile lesorez, linorez, litografija in monotipija. Delal je tudi z oljnimi barvami, vendar redko. Slikal je dekorativno na svilo, na steklo ter izdeloval barvne lesoreze v poljubni tehniki. Preživljal se je tudi s pomočjo zlatarske in rezbarske obrti. Po drugi svetovni vojni je bil Miha Maleš dozorel umetnik, priznan grafik in slikar, lahko pa bi postal tudi profesor na akademiji, če ne bi nastavitve politično oviralo njegovo neupoštevanje kulturnega molka med vojno.


 Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, vendar je bil nekoliko odrinjen od nove akademije in revij. Bil je ena najplodovitejših (čez 1200 slik, čez 3500 risb in grafik) in najbolj opažena osebnost slovenskega likovnega življenja. Velik del njegove umetniške zapuščine je zdaj zbran in stalno dostopen javnosti v Maleševi galeriji v Kamniku.



 Njegova dela so uvrščena tudi v najnovejšo stalno postavitev zbirke Moderne galerije v Ljubljani. Najbolj znano Maleševo delo je Spomin v Benetke iz leta 1936, to je bilo tudi slikarjevo najljubše delo in ga je poklonil Moderni galeriji v Ljubljani. Leta 1987 so pripravili razstavo Miha Maleš – slikar in izdali pregledno monografijo z enakim naslovom. Razstavo o slikarskem opusu Mihe Maleša so načrtovali skupaj z umetnikom ob njegovi 85-letnici, ki pa je ni dočakal, kajti njegovo ustvarjalno življenje se je 24. junija 1987 izteklo.






 Pripravila: Vera Sinčič /Njena naloga je del njegove naloge, ki je v celoti 
preobsežna za objavo. Narejena med poletjem 2017/