ponedeljek, 11. januar 2016

Božidar Jakac


BOŽIDAR JAKAC


Slovenski slikar in grafik roj. 16.julija 1899 v Novem mestu in umrl 12.novembra 1989 v Ljubljani. Če pogledamo njegov datum rojstva in smrti so se številke 8 in 9 le med seboj obrnile. 


Jakac leta 1934 na Bledu portretira Petra II. Karađorđevića

Drugače pa je bil Božidar sin gostilničarja in tisti dan je bila veselica v tej gostilni ko je prijokal na svet. Oče Anton Jakac je bil Kraševec iz Istre, mati  Josipna Colarič pa Dolenjka iz Slinovcev pri Kostanjevici. Tako je Jakac živel in že v osnovni šoli veliko risal.Tudi v ljudski šoli je risal. Ko je začel študirati na gimnaziji v Novem mestu je padel in tako postal sošolec pesnika Mirana Jarca, ki je postal njegov prijatelj. Tako je na poti v Ljubljano Božidar Jakac videl prvič slikarsko razstavo v Jakopičevem paviljonu. Nanj je to naredilo velik vtis. Odšel  je v Idrijo, kjer je risal in slikal in z oljnimi barvami, ki mu jih je kupila mati. Neumorno risal in slikal. Leta 1915 je sporočal svojemu prijatelju Miranu Jarcu, da ga najbolj veseli risanje, da riše z oljnatimi barvami, z akvarelom in s svinčnikom.


  To leto je v Ljubljani nakupil prve strokovne knjige. Z oljem je naslika R.Wagnerja za Mirana , ki je ljubil glasbo. S tušem je risal v zgodovinski atlas rimske vojake, upodobil je Oktavijana, Konstatina, Cicerona, Klodvika v bitki pri Zürichu.... Ilustriral je pesmi Die Kraniche des Ibikus od F. Schiller in Lorelei od H. Heine. Ko je l. 1915 končal četrti razred na realki , je ostal brez ssredstev za nadaljevanje študija. Tako se je zaposlil kot delavec pri kopanju strelskih jarkov v Idriji. Jeseni je uspel nadaljevati študij in je že slikal kulise , izdeloval odrske kulise. Mirno življenje pa je vedno bolj ogrožala vojna. Bil je mobiliziran in je ob tem  pisal svojemu prijatelju Miranu Jarcu, da bo postal slikar. Odločil se je za ta poklic.


 Po naboru je zapustil Idrijo in odpotoval v Ljubljano, v Gorski strelski polk št. 2. S seboj je imel tudi skicirko, ki je ni več odložil ne pri vojakih , ne v civilu. Zbolel je in tako pričakal osvoboditev v Ljubljani v postelji pri teti. Tako se je začela slikarju - diletantu, ki se je podpisoval še Jacaz odpirati pot v svet umetnosti.  Leta 1918 mu je odprla pot med ljubljanske umetnike razstava , kjer je spoznal Riharda Jakopiča. Veliko je ustvarjal, in se leta 1919 odpravil v Prago. Hodil je eno leto na slikarsko specialko k prof. Thieleju. Kakor je Jakcu priporočal Jakopič z navodilom: "Kakor čutiš, tako delaj!" Posebno vlogo v življenju Jakca ima Berlin. Tam je spoznal, ko je slikal  portret  norveškega komponista Harald Saeveruda, ki je postal tudi njegov prijatelj.


 Skupaj sta doživljala Paris, Tunis in nato je l.1934 obiskal Saeverud v Sloveniji. Takrat sta se poročila oba Saeverud in Jakac.  Nato Saeverud povabi  Jakca v Bergen. Ob napadu Nemcev na Jugoslavijo je Jakcu posvetil "simfonijo upora".  Leta 1952 pa je prišel na kratek obisk v Ljubljano in sam dirigiral to simfonijo  v ljubljanski Filharmoniji.
 Ko pa je Jakac končal študij na akademiji v Pragi, se je vrnil domov in leta 1924 prevzel zaposlitev kot lesorezec pri dnevniku Jutru. Kot sodelavec Jutra se je aktivno vključil v ljubljansko kulturno življenje. Vmes je šel še na študij v Paris , ker je dobil skromno štipenijo, ki mu je omogočila daljši obisk Pariza.


 Po vrnitvi v Ljubljano je postal Jakac l. 1925   profesor risanja na II.drž.gimnaziji in na realki. Ker ga je to oviralo pri samostojnem delu je pustil službo in se kot samostojen umetnik preselil v atelje pod streho Šumijeve hiše v Gradišču. Veliko je potoval , in sicer v Benetke, v Tunis in potem prirejal razstave. Odšel je tudi v Ameriko Imel je lastne razstave v Clevelandu, Los Angelesu. Po vrnitvi je leta 1931 priredil v Jakopičevem paviljonu razstavo   Amerika.    Miran Jarc pa je izdal ob tem knjigo v dveh delih Odmevi rdeče zemlje, ki jo je sestavil po slikarjevih pismih iz USA Miran Jarc.




Kot neodvisen umetnik se je Jakac poleg krajinarstva posvetil predvsem portretu, ker za grafiko, ki mu je bila najbolj pri srcu, v Ljubljani še ni bilo smisla. Do izbruha II.svet.vojne je živel v Ljubljani in se umetniško udejstvoval. Njegov umetniški ugled je naraščal tudi zanimanje za grafiko se je večalo. S to idilo je treščil izbruh  druge svetovne vojne. Jakac je bil mobiliziran kot cenzor na glavni pošti v Ljubljani. Spomladi 1942 se je organizacijsko vključil v OF. l.1943 se je aktivno pridružil partizanom na Rogu. Udestoval se je kot risar in grafik in postal najpomembnejši kronist slovenskega partizanstva.


 Leta 1945 se je vrnil v Ljubljano. Leta 1947 je obiskal Moskvo in Leningrad, nato Prago. Leta 1954 je obiskal Pariz, Belgijo in Nizozemsko, nato je leta  1956 odšel v Anglijo v London, drugič leta 1958 odpotoval v USA, 1963 je potoval po Nemčji in severni Italji, 1964 je drugič obiskal  Norveško.


 Dvakrat je prejel zlato medaljo Filatelistične zveze Slovenije, ki ga je izvolila za častnega člana. Ustvarjal je ves čas. Ko se je l. 1961 na lastno prošnjo upokojil, je sklenil, da ne bo več prevzemal naročil in bo delal samostojno, da nadomesti tisto, kar je zaradi usodnih zaprek zamudil. Veliko je ustvarjal. 



Tako je razmišljal tisti čas in zabeležil dne 21.11.1967: " Za čudo vendar, ko pregledujem svoje delo, sodim, da je glavno moje doživljanje vendarle zapisano v risbah in posebno skicah, ki čakajo na dokočno formulacijo, saj vendar vsebujejo že vse elemente doživetja. Vsaj tak občutek imam. Zato svojih risb in skic nikdar nisem oddajal ali celo prodajal. V njih je vse moje življenje, beležke, pobliski, sanje.



 Novomeški pesnik Severin Šali pa mu je napisal pesem: 

Tu Zemlja, Ti in Tvoje Mesto
vse skupaj, kot v žarišču eno: 
v en lik in sliko spremenjeno,
v menjavi časa vedno zvesto. 
Zori jesen....in na paleti
se polno novih tonov sveti. 


Božidar JAKAC je na  ljubljanski akademiji upodabljajočih umetnosti  med letoma 1945 in 1961 poučeval grafiko. V tem času je bil trikrat rektor akademije. Leta 1949 so ga sprejeli v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Zapustil je ogromen opus.
Uvrščamo ga tudi med pionirje slovenskega filma, saj je v črnobeli tehniki posnel več dokumentarnih vedut Novega mesta in postal s tem prvi slovenski mojster kamere.
Jakca v njegovi zgodnji dobi uvrščamo med slovenske ekspresioniste. Pozneje se je njegov mladostni zagon umiril v mojstrskem liričnem realizmu.
Leta 1947 je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado.
















Tudi osebno sem ga srečevala in se z njim tudi pogovarjala. Bil 
je Človek in toliko topline je bilo v njem. 
Moj najstarejši sin ga je videl, ko je izstopal iz avtobusa, Komaj štiri letni fantek je tekel k njemu, jaz pa sem ob presenečenju kar obstala. Sin ga je klical Jakac Jakac!
On pa mu e rekel : "Kako pa me poznaš fantek? "  Sin pa mu je odgovoril, da ima njegova mamica knjigo, kjer so njegove slike in mu jih je pokazala, ter mu povedala o njem, 
da je velik slikar.  Jakac je bil ganjen. Prišla sem bliže in takrat je bil čisto iz sebe. Sinu je dal bonbon in vsi smo se nasmejali in se poslovili kot dobri prijatelji. Tako 
enkratno je bilo to in vem, da je Božidar Jakac tudi o tem dogodku komu kaj povedal.  Svet je tako majhen in Jakac je bil človek vseh nas. 
Sedaj, ko učim slikarje risanja in slikanja, dajem tisto ljubezen, ki jo čutim do tega izrednega slikarja Božidarja Jakca njim. Tako želim, da bi ga vsi poznali in spoznali 
njegova izredna dela. Videli smo nekaj njegovih del in jih poskušali na uri slikanja prenesti na papir, platna in to tako, kot sem rekla svojim učencem, kot bi Božidar 
nadaljeval svojo sliko s čim drugim, dodal nekaj na svojo sliko, kar pač ni. Moji slikarji pa to lahko storijo. Spoznavajo njegov način slikanja, in dodajo del nečesa , kar 
je Božidar Jakac izpustil. Morda ga je kdo zmotil, morda se mu tisti hip ni zdelo pomembno. V planu imamo tudi terensko slikanje v Kostanjevico in bom ob tej priliki 

peljala moje učence na razstavo Jakčevih slik, ki jih je zapustil Kostanjevici. 

Mentor: Vanda Žužek

Ni komentarjev: