petek, 29. januar 2016

Ogled Narodne galerije

Oglejte si prelepo prenovljeno Narodno galerijo,ustanovo, ki hrani največjo zbirko likovnih del na slovenskem.Obsega čas od srednjega veka, do vključno 20. stoletja.Videli boste dela naših slikarjev, Groharja, Ivane Kobilica, Jame, Jakopiča ,Sterna, Vavpotiča,in še mnogo drugih. Do konca meseca je brezplačen ogled.Odprto od 10-18 ure.

Pripravila: Branka Lopič

ponedeljek, 18. januar 2016

Ribe,riba, ribice


RIBE, RIBA, RIBICA

Študij risanja in slikanja ribe nas je popeljala malo na čas morja in poletja. Čeprav v tej hladni zimi je veliko misliti na ribe, ki so čudovit motiv. Slikanje v različnih tehnikah, ki smo jih se jih že lani učili, sedaj pa to prakso, ki nam je pokazala, koliko nam uspeva.






MENTOR: Vanda Žužek
Fotografije : Vanda Žužek

Portreti -nadaljevanje


Portreti

Spet smo pričeli z risanjem in slikanjem portretov. Tokrat smo se pričeli ogrevati in v naslednjih urah bo to delo še bolj resneje. Nastali bodo portreti, ki nam bodo pomagali , da postanemo še bolj natančni in ob tem bomo tudi uživali. Tehnike slikanja in risanja so od svinčnika, oglja, akrila, oljnega in suhega pastela.









Mentor in fotografije : Vanda Žužek

Panjske končnice Ivice Petkovšek



Razstava Ivice Petkovšek se je postavila v DCA Gosposvetska. Kako domiselno in lepo je videti poslikave na deščice, ki so vsaka zase pripoved življenja in značilnost slovenskih panjskih končnic. Ivica Petkovšek je slikarka in ustvarjalka v DCA Gosposvetska in kot njen mentor lahko rečem, da je zelo ustvarjalna.












Mentor : Vanda Žužek
Fotografije: Vanda ŽUžek

petek, 15. januar 2016

Rembrandt van Rijn



1. ŽIVLJENJE
1.Zgodnje življenje

Rembrandt Harmenszoon van Rijn se je rodil 15. julija 1606 v holandskem mestu Leiden. Njegov oče je bil mlinar, dovolj premožen, da je sinu lahko omogočil dobro izobrazbo in ga leta 1620 vpisal na Leidensko univerzo. Nejasno je, ali je Rembrandt dokončal študij na Leidenski gimnaziji, nekateri viri trdijo,da je sam izstopil in prešel med slikarje. Namreč že zelo zgodaj  se je odločil, da bo postal umetnik. Tri leta se je osnove  slikanja učil pri lokalnem slikarju, Jacobu van Swanenburgu, ki je kasneje zaslovel, kot učitelj mladega Rembrandta. Leta 1624 pa se je pol leta učil pri drugem svojem učitelju Pietru Lastmanu v Amsterdamu.

2.Obdobje Leiden

Lastman je bil priznan slikar, ki se je šolal v Italiji. Rembrandta je seznanil s chiaroscurom. Chiaroscuro je način uporabe svetlobe in sence pri upodabljanju in ustvarjanju dramatičnosti. Prav ta dramatična nasprotja med svetlobo in temo so postala osrednja tehnika Rembrandtove umetnosti. 

Naslednja leta je Rembrandt ustvarjal v svojem rojstnem kraju, kjer je sprva zaslovel kot slikar svetopisemskih in mitoloških prizorov, leta 1631 se  je preselil v Amsterdam in takoj uspel z Anatomijo Dr.Tulpa.
 Ustvaril si je svojo slikarsko delavnico. V njej je imel zaposlene mlade študente. Ocena, koliko študentov je imel je približno  petdeset, kajti uradna evidenca se je izgubila.
 V tem času, je ustvarjal slike manjše velikosti, a bogate s podrobnostmi, verske in z alegorično temo. Rembrandt je delal  tudi na svojih prvih jetkanicah (1626) njegova morebitna mednarodna slava bi temeljila na široko razširjanje teh del, ki se razlikujejo od svojih sodobnikov. Ime Rembrandt je kmalu postal znan po jedkanicah z izjemno kakovostjo doseženo z svetlobo in temo. Pripisano mu je okoli 700 umetniških del,(večinoma olje-platno) 300  jetkanic in 1800 risb. Imel je velik vpliv na slikarstvo zahodne Evrope. 




Uveljavil se je kot mojster portretov in slikar svetopisemskih prizorov v toplejših barvah. Na tovrstnih slikah svetloba ustvarja prostorsko in duhovno globino. Stanoval je pri Hendricku van Uylenburghu, trgovcu z umetninami, ki je postal njegov družabnik in mu pomagal priskrbeti mnoga naročila, s katerimi je Rembrandt postal modern in premožen mlad umetnik.

Leta 1634 se je  dobro poročil z družabnikovo nečakinjo Saskijo van Uylenburgh, in do leta 1639 si je par lahko privoščil nakup lastne hiše. Saskia mu je služila  kot model pri številnih njegovih umetninah. Trije njuni sinovi so umrli že v otroštvu, sin Titus (rojen leta 1641) pa je preživel, vendar je naslednje leto umrla Saskija. Prav v tistem času je Rembrandt naslikal svoje najbolj znamenito delo Nočna straža in požel največji javni uspeh. V tej umetnini je upodobitev skupine dojel, kot povsem spontano igro svetlobe in teme, ki so jo naročniki prav iz tega razloga zavrnili. Vendar, pa sodobna raziskava ni našla nobenega dokaza, da je bila slika  res zavržena ali prezrta.

Rembrandtovo zasebno življenje je postalo zapleteno in dokumente je silno težko interpretirati. Leta 1642 je zaposlil vdovo Geertge Dircix, da bi pazila Titusa. Leta 1649, ga je uspešno tožila, ker naj bi prelomil obljubljeno zaroko. Leto kasneje je bila v prevzgojnem domu, stroške pa je kril Rembrandt. Prepirom je bila priča mlada služkinja, Hendrickje Stoffels, ki je prišla v Rembrandtovo gospodinjstvo okoli leta 1647. Do svoje smrti 1663 je ostala mojstrova gospodinja in ljubica. Obraz na sliki Betsabeja in številni drugi rahločutno naslikani obrazi iz 50. let so verjetno njeni. Ko je leta 1654 zanosila, so jo zvlekli pred cerkveni zbor  in javno obsodili. Oktobra 1654 je Rembrandtu rodila hčer Cornelijo.

1.3. Tretje obdobje Amsterdam


V zgodnjih 50. letih je Rembrandt slikal mojstrovino za mojstrovino. Ni bil več najmodernejši slikar, vendar mu ni primanjkovalo naročnikov. V tem času je Rembrandt izjemno izpopolnil tudi tehniko jedkanice. Njegov bankrot leta 1656 in kasneje tudi prodaja hiše, je bil verjetno posledica slabega upravljanja z denarjem. 
S tem se je  končalo obdobje dramatičnih dogodkov v Rembrandtovem življenju. Umrl je 4. oktobra 1669 v Amsterdamu. 

2. DELA

Rembrandt je deloval v dokaj omejeni tradiciji holandske protestantske umetnosti in nikoli ni zapustil svoje domovine. Ni bil le tehnično briljanten slikar, odkril nam je tudi novo obzorje, saj pred njim nihče ni predstavil človekove narave tako zanimivo in resnobno. V svojih portretih in številnih svetopisemskih, mitoloških ter zgodovinskih prizorih je postavljal v ospredje duhovni izraz. Rembrandt van Rijn je ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini evropske umetnosti. Tehniko slikanje je izpopolnjeval vse do konca svojega življenja. Središče njegovega ustvarjanja je človek raznih narodnosti,ver in starosti, reven in bogat. Zato se najde med njegovimi slikami in jedkanicami vse tedanje  vsebine:
Biblijske, evangelijske in bajeslovne prizore, manj krajin in še manj tihožitij,največ pa portretov in avtoportretov in sicer takšnih, da sodi med največje portretiste vseh narodov in časov. Nekateri portreti štejejo med največje spomenike svetovne umetnosti isto velja za avtoportrete, ki jih je skoraj 100.

Nekatera izmed najpomembnejših del :

Razgovor starih mož
Prerokinja Ana (umetnikova mati pri branju knjige)
Anatomija dr.Tulpa
Saskia v profilu
Danaa
Oslepitev Samsona
Nočna Straža
Zimska pokrajina
Kristus z učencema  v Emavsu
Aristotel ob  Homerjevem doprsju
Jan Six
Betsabeja po kapeli
Izak in Rebeka
Henricije kot Flora
Pokrajina s tremi drevesi
Stogoldinarski list
Trije križi
Učenjak v sobi s stopniščem
Baltazarjeva gostija
Ozija postane gobav itd

Anatomija dr,Tulpa


Je delo, s katerim je Rembrandt čez noč zaslovel. Na sliki je upodobljen dr. Tulp med njegovim predavanjem v Amsterdamu leta 1632. Skupinski portret je holandska posebnost. Rembrandtu je vse Tulpove kolege uspelo čudovito predstaviti kot posameznike, kompozicijo pa povezuje njihovo vneto strokovno opazovanje trupla, medtem ko dr. Tulp razpravlja. 

Betsabeja po kopeli.


Prizor je Rembrandt naslikal na vrhuncu svojih moči; mnogi strokovnjaki menijo da je njegova največja mojstrovina. Ženska na sliki naj bi bila lepa Betsabeja, ki jo je zapeljeval biblijski kralj David. Vdala se mu je in spočet je bil otrok. Vrhunec zapletov, ki so sledili je Davidov umor njenega moža. Zgodba ni preprosta in Betsabejina čustva so razlagali na različne načine. Betsabeja na sliki premišljuje o svoji bridki usodi. Kompozicija je povzeta po jedkanici antičnega reliefa, kjer je predstavljena ženska, ki jo pripravljajo na poroko. Rembrandt jo je naslikal golo, in s tem ustvaril posebno čustveno ozračje. Betsabejo verjetno predstavlja Rembrandtova ljubica Hendrickje Stoffels.

Nočna straža



Rembrandotovo najslavnejše delo je zadnjih 200 let znano pod imenom Nočna straža. Moderno čiščenje je sicer pokazalo, da gre za dnevni prizor na ulici, vendar se je naslov preveč ustalil, da bi ga lahko spremenili. Na sliki so člani lokalnega vojaškega združenja, ki korakajo pod vodstvom kapitana Fransa Banninga Cocqa (v črnem). Slika je skupinski portret, ki so ga plačali vsi prisotni člani mestne straže. Osrednji lik slike je dekle, ki izžareva svetlobo, ko stopa skozi gručo vojakov. Kar je verjetno naročnike slike kar malce razjezilo, saj so svojo prisotnost na sliki plačali (dekle je vsekakor ni). Vendar gledalcu to dekle nehote postavi nova vprašanja in teme za premišljanje, kdo je, kam gre in kako, da se je znašla ravno v gruči teh mož. Rembrandt je ustvaril barvit in živahen prizor zborovanja na ulici. 
Sliko so obrezali, še najbolj na levi strani,kar je nekoliko porušilo ravnotežje kompozicije.

Prerokinja Ana
Prerokinja Ana (umetnikova mati ob branju Biblije) Nikjer ni izpričano, da gre v omenjenih upodobitvah v resnici za umetnikovo mater, vendar je o identiteti upodobljenke mogoče sklepati na podlagi inventarnega popisa Rembrandtovih grafik, ki ga je leta 1679, desetletje po Rembrandtovi smrti, spisal trgovec z umetninami Clement de Jonghe. De Jonghe je umetnika poznal in imel v lasti 74 njegovih del, med njimi portret Rembrandtove matere. Kot se je izkazalo, je bila med omenjenimi deli le ena upodobitev starejše ženske, ki bi lahko bila umetnikova mati.






Oslepitev Samsona je Rembrandt naslikal z vso baročno dramatičnostjo, ki jo dodatno poudarja značilna svetloba. Vojaki so že sklatili Samsona na tla, medtem pa smejoča se Dalila beži s šopom las, ki so junaku dajali moč. 








Ta upodobljen mitološki značaj Danae, je pozval Zevsa v njeno posteljo. Kasneje  je rodila sina, Perzeja.  Rembrandt je prvotno uporabljal svojo prvo ženo, Saskio, kot model v slikarstvu, kasneje pa se zamenja njen obraz z obrazom njegove ljubice Geertje Dircx.  Leta 1985 je  neki mož vrgel kislino na sliko. Mož je prebodel  tudi platno dvakrat z nožem.  Najbolj močno poškodovani deli slike so bili na obrazu in laseh  Danae, njena desna roka in noge.  Celoten srednji del slike je bil  tudi skupek barvnih lis.  Obnova slike se je začela isti dan, in se je končal dvanajst let kasneje.  Človek, ki je vrgel kislino  je bil kasneje razglašen za norca.Na sliki prekipeva izjemno  bogastvo in čutnost, mehka draperija in svetleča kovina obkrožata golo postavo na postelji. Slika je največkrat naslovljena  Danaja torej dekle, ki jo je oče zaprl v stolp. Tam jo v obliki zlatega dežja, zapelje grški bog Zevs. Očitno je, da se -v zabavo služkinji-približuje nevidni ljubimec in ga dekle vabi naj se ji pridruži. Nad njo prizor opazuje  zlat kerub z okovanimi rokami,ki je ves iz sebe, verjetno ne bomo nikoli izvedeli zakaj. Presenetljivo je, da o sliki ni znano nič drugega, kot to, da jo je naslikal Rembrandt in je ni želel prodati, temveč jo je obdržal zase. Mogoče  zaradi intimnega , ki ga je slika imela zanj. Pogosto so jo opisovali,kot Rembrandtov portret s Saskijo.

Jan Six
 1618-1700 je bil prijatelj in mecen umetnikom. Prišel je iz plemiške družine HUGUENOT, ki je pobegn v Amsterdam iz Francije ob koncu 16. stoletja in nabiral bogastvo v tekstilni trgovini. Kupoval je vse vrste umetnin, za svojo domačo zbirko.
To je verjetno najboljši Rembrandtov portret, saj na dovršen način združuje natančnost izvedbe in sposobnost opazovanja. Nekateri deli platna so izredno natančno poslikani (obraz) na drugih pa je poteza čopiča veliko svobodnejša. To je opazno na gumbih plašča in zlasti na vezenini na njegovi bogati rdeči pelerini. Pogled pritegnejo roke saj živahne poteze čopiča poudarjajo gibanje ob natikanju rokavice, prav tako pa tudi zamišljen Sixov obraz, ki je nekako v nasprotju s sicer gizdalinskim videzom.




NOVIČKE

Ko je pred 340 leti umrl Rembrandt, Amsterdam ni žaloval tako kot nekoč Italija, ki jo je zajela žalost ob Michelangelovi smrti. A nizozemski mojster ni bil nič manjši umetnik, saj se zapisuje med tista največja imena vseh časov.
Vendar Rembrandtovega življenja in dela kljub temu žalostnemu podatku ob njegovi smrti ni mogoče primerjati še z enim velikim nizozemskim slikarjem, ki je živel dve stoletji pozneje, Vincentom van Goghom. Če zadnjega njegov čas ni razumel in svojih del ni prodal, je Rembrandtova zgodba povsem drugačna.


Več kot 40 lastnih podob

Umetnik, ki se je proslavil prav s portretiranjem sodobnikov (poleg tega se je v zgodovino umetnosti zapisal tudi kot eden največjih grafikov), je vse od mladih let do konca življenja svojo potezo "treniral" z vedno dostopnim motivom, lastno podobo. Tako avtoportreti predstavljajo precejšen delež njegovega opusa. Nekoč so število avtoportretov ocenjevali na 100 slik, a danes je treba to ocenjevati bolj previdno, saj so njegovi učenci svoje znanje pogosto izpopolnjevali tako, da so kopirali njegove avtoportrete.
 Dražbena hiša Christie's je na nedavni dražbi zabeležila novo rekordno ceno slike znamenitega flamskega slikarja Rembrandta. Njegovo sliko"Portret 62-letne dame" so namreč v Londonu prodali za 63,3 milijona mark.
Ovalni portret neznane ženske, del zbirke pokojne baronice Batsheva de Rothschild, ki ga je po podatkih dražbene hiše kupil neznani kupec iz Evrope, spada med najpomembnejše stvaritve velikega mojstra. Naslikal jo je leta 1632, na portretu pa je tudi avtorjev podpis. Sicer naj bi sliko pred dražbo ocenili na tretjino končne cene

Barve

Barve na njegovi paleti so urejene tako kot note v simfoniji. Celotna slika žari pogosto v rdečkasti podobi. Iznašel je tudi poseben, vendar zamuden način slikanja. Barve je nanašal v tankih slojih na sliko. Nekatere slike so imele tako nanošenih tudi do štirideset slojev

No, ali je bil znani nizozemski slikar iz 17. stoletja res židovskega rodu, bodo resničnost te trditve pokazali rezultati raziskave. "Ko smo pogledali nekaj katalogov iz prejšnjega stoletja, je imela kar tretjina Rembrandtovih del židovsko tematiko. Na portretih se namreč pojavljajo Židi oziroma scene z židovskimi modeli," pojasnjuje kustos razstave, Eduard van Voolen in dodaja, da je veliko število Židov živelo v amsterdamski četrti, kjer je omenjeni slikar tudi delal in kjer se nahaja židovska sinagoga.
"Brade, kapice, veliki nosovi, pogosta uporaba hebrejskih črk ... Vse te motive lahko najdemo v Rembrandtovih delih, obenem pa naj bi ta slikar precej prijateljeval z Židi," še razlaga van Voolen.
Kljub vsemu pa naj bi zadnja razstava poskušala dokazati, da je bila židovska četrt v Rembrandtovem času pravzaprav umetniška četrt. Glede povezave z Židi pa naj bi obstajala samo dva dokaza: pismo, v katerem je zapisano, da naj bi se nizozemski slikar skregal z nekim židovskim sosedom in izjava židovskega trgovca, da Rembrandtov portret njegove hčere ji sploh ni podoben. 





LITERATURA:

Življenje in delo Rembrandt-Douglas  Mannering

Umetnost v zgodovini človeštva- Mary Hollingsworth

Svet umetnosti- Camiiio Semenzato

Muzeji sveta-MK

Pripravila: Branka Lopič







četrtek, 14. januar 2016

Novi izdelki naših ustvarjalk

Tudi v novem letu smo pričeli ustvarjalno. Naše ustvarjalke so že naredile nekaj izdelkov iz keramike.






 Pripravila: Branka Lopič

ponedeljek, 11. januar 2016

Slikanje po navdihu Božidarja Jakca

V  DCA slikajo po navdihu slikarja Božidarja Jakca




Fotografije: Vanda Žužek

Božidar Jakac


BOŽIDAR JAKAC


Slovenski slikar in grafik roj. 16.julija 1899 v Novem mestu in umrl 12.novembra 1989 v Ljubljani. Če pogledamo njegov datum rojstva in smrti so se številke 8 in 9 le med seboj obrnile. 


Jakac leta 1934 na Bledu portretira Petra II. Karađorđevića

Drugače pa je bil Božidar sin gostilničarja in tisti dan je bila veselica v tej gostilni ko je prijokal na svet. Oče Anton Jakac je bil Kraševec iz Istre, mati  Josipna Colarič pa Dolenjka iz Slinovcev pri Kostanjevici. Tako je Jakac živel in že v osnovni šoli veliko risal.Tudi v ljudski šoli je risal. Ko je začel študirati na gimnaziji v Novem mestu je padel in tako postal sošolec pesnika Mirana Jarca, ki je postal njegov prijatelj. Tako je na poti v Ljubljano Božidar Jakac videl prvič slikarsko razstavo v Jakopičevem paviljonu. Nanj je to naredilo velik vtis. Odšel  je v Idrijo, kjer je risal in slikal in z oljnimi barvami, ki mu jih je kupila mati. Neumorno risal in slikal. Leta 1915 je sporočal svojemu prijatelju Miranu Jarcu, da ga najbolj veseli risanje, da riše z oljnatimi barvami, z akvarelom in s svinčnikom.


  To leto je v Ljubljani nakupil prve strokovne knjige. Z oljem je naslika R.Wagnerja za Mirana , ki je ljubil glasbo. S tušem je risal v zgodovinski atlas rimske vojake, upodobil je Oktavijana, Konstatina, Cicerona, Klodvika v bitki pri Zürichu.... Ilustriral je pesmi Die Kraniche des Ibikus od F. Schiller in Lorelei od H. Heine. Ko je l. 1915 končal četrti razred na realki , je ostal brez ssredstev za nadaljevanje študija. Tako se je zaposlil kot delavec pri kopanju strelskih jarkov v Idriji. Jeseni je uspel nadaljevati študij in je že slikal kulise , izdeloval odrske kulise. Mirno življenje pa je vedno bolj ogrožala vojna. Bil je mobiliziran in je ob tem  pisal svojemu prijatelju Miranu Jarcu, da bo postal slikar. Odločil se je za ta poklic.


 Po naboru je zapustil Idrijo in odpotoval v Ljubljano, v Gorski strelski polk št. 2. S seboj je imel tudi skicirko, ki je ni več odložil ne pri vojakih , ne v civilu. Zbolel je in tako pričakal osvoboditev v Ljubljani v postelji pri teti. Tako se je začela slikarju - diletantu, ki se je podpisoval še Jacaz odpirati pot v svet umetnosti.  Leta 1918 mu je odprla pot med ljubljanske umetnike razstava , kjer je spoznal Riharda Jakopiča. Veliko je ustvarjal, in se leta 1919 odpravil v Prago. Hodil je eno leto na slikarsko specialko k prof. Thieleju. Kakor je Jakcu priporočal Jakopič z navodilom: "Kakor čutiš, tako delaj!" Posebno vlogo v življenju Jakca ima Berlin. Tam je spoznal, ko je slikal  portret  norveškega komponista Harald Saeveruda, ki je postal tudi njegov prijatelj.


 Skupaj sta doživljala Paris, Tunis in nato je l.1934 obiskal Saeverud v Sloveniji. Takrat sta se poročila oba Saeverud in Jakac.  Nato Saeverud povabi  Jakca v Bergen. Ob napadu Nemcev na Jugoslavijo je Jakcu posvetil "simfonijo upora".  Leta 1952 pa je prišel na kratek obisk v Ljubljano in sam dirigiral to simfonijo  v ljubljanski Filharmoniji.
 Ko pa je Jakac končal študij na akademiji v Pragi, se je vrnil domov in leta 1924 prevzel zaposlitev kot lesorezec pri dnevniku Jutru. Kot sodelavec Jutra se je aktivno vključil v ljubljansko kulturno življenje. Vmes je šel še na študij v Paris , ker je dobil skromno štipenijo, ki mu je omogočila daljši obisk Pariza.


 Po vrnitvi v Ljubljano je postal Jakac l. 1925   profesor risanja na II.drž.gimnaziji in na realki. Ker ga je to oviralo pri samostojnem delu je pustil službo in se kot samostojen umetnik preselil v atelje pod streho Šumijeve hiše v Gradišču. Veliko je potoval , in sicer v Benetke, v Tunis in potem prirejal razstave. Odšel je tudi v Ameriko Imel je lastne razstave v Clevelandu, Los Angelesu. Po vrnitvi je leta 1931 priredil v Jakopičevem paviljonu razstavo   Amerika.    Miran Jarc pa je izdal ob tem knjigo v dveh delih Odmevi rdeče zemlje, ki jo je sestavil po slikarjevih pismih iz USA Miran Jarc.




Kot neodvisen umetnik se je Jakac poleg krajinarstva posvetil predvsem portretu, ker za grafiko, ki mu je bila najbolj pri srcu, v Ljubljani še ni bilo smisla. Do izbruha II.svet.vojne je živel v Ljubljani in se umetniško udejstvoval. Njegov umetniški ugled je naraščal tudi zanimanje za grafiko se je večalo. S to idilo je treščil izbruh  druge svetovne vojne. Jakac je bil mobiliziran kot cenzor na glavni pošti v Ljubljani. Spomladi 1942 se je organizacijsko vključil v OF. l.1943 se je aktivno pridružil partizanom na Rogu. Udestoval se je kot risar in grafik in postal najpomembnejši kronist slovenskega partizanstva.


 Leta 1945 se je vrnil v Ljubljano. Leta 1947 je obiskal Moskvo in Leningrad, nato Prago. Leta 1954 je obiskal Pariz, Belgijo in Nizozemsko, nato je leta  1956 odšel v Anglijo v London, drugič leta 1958 odpotoval v USA, 1963 je potoval po Nemčji in severni Italji, 1964 je drugič obiskal  Norveško.


 Dvakrat je prejel zlato medaljo Filatelistične zveze Slovenije, ki ga je izvolila za častnega člana. Ustvarjal je ves čas. Ko se je l. 1961 na lastno prošnjo upokojil, je sklenil, da ne bo več prevzemal naročil in bo delal samostojno, da nadomesti tisto, kar je zaradi usodnih zaprek zamudil. Veliko je ustvarjal. 



Tako je razmišljal tisti čas in zabeležil dne 21.11.1967: " Za čudo vendar, ko pregledujem svoje delo, sodim, da je glavno moje doživljanje vendarle zapisano v risbah in posebno skicah, ki čakajo na dokočno formulacijo, saj vendar vsebujejo že vse elemente doživetja. Vsaj tak občutek imam. Zato svojih risb in skic nikdar nisem oddajal ali celo prodajal. V njih je vse moje življenje, beležke, pobliski, sanje.



 Novomeški pesnik Severin Šali pa mu je napisal pesem: 

Tu Zemlja, Ti in Tvoje Mesto
vse skupaj, kot v žarišču eno: 
v en lik in sliko spremenjeno,
v menjavi časa vedno zvesto. 
Zori jesen....in na paleti
se polno novih tonov sveti. 


Božidar JAKAC je na  ljubljanski akademiji upodabljajočih umetnosti  med letoma 1945 in 1961 poučeval grafiko. V tem času je bil trikrat rektor akademije. Leta 1949 so ga sprejeli v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Zapustil je ogromen opus.
Uvrščamo ga tudi med pionirje slovenskega filma, saj je v črnobeli tehniki posnel več dokumentarnih vedut Novega mesta in postal s tem prvi slovenski mojster kamere.
Jakca v njegovi zgodnji dobi uvrščamo med slovenske ekspresioniste. Pozneje se je njegov mladostni zagon umiril v mojstrskem liričnem realizmu.
Leta 1947 je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado.
















Tudi osebno sem ga srečevala in se z njim tudi pogovarjala. Bil 
je Človek in toliko topline je bilo v njem. 
Moj najstarejši sin ga je videl, ko je izstopal iz avtobusa, Komaj štiri letni fantek je tekel k njemu, jaz pa sem ob presenečenju kar obstala. Sin ga je klical Jakac Jakac!
On pa mu e rekel : "Kako pa me poznaš fantek? "  Sin pa mu je odgovoril, da ima njegova mamica knjigo, kjer so njegove slike in mu jih je pokazala, ter mu povedala o njem, 
da je velik slikar.  Jakac je bil ganjen. Prišla sem bliže in takrat je bil čisto iz sebe. Sinu je dal bonbon in vsi smo se nasmejali in se poslovili kot dobri prijatelji. Tako 
enkratno je bilo to in vem, da je Božidar Jakac tudi o tem dogodku komu kaj povedal.  Svet je tako majhen in Jakac je bil človek vseh nas. 
Sedaj, ko učim slikarje risanja in slikanja, dajem tisto ljubezen, ki jo čutim do tega izrednega slikarja Božidarja Jakca njim. Tako želim, da bi ga vsi poznali in spoznali 
njegova izredna dela. Videli smo nekaj njegovih del in jih poskušali na uri slikanja prenesti na papir, platna in to tako, kot sem rekla svojim učencem, kot bi Božidar 
nadaljeval svojo sliko s čim drugim, dodal nekaj na svojo sliko, kar pač ni. Moji slikarji pa to lahko storijo. Spoznavajo njegov način slikanja, in dodajo del nečesa , kar 
je Božidar Jakac izpustil. Morda ga je kdo zmotil, morda se mu tisti hip ni zdelo pomembno. V planu imamo tudi terensko slikanje v Kostanjevico in bom ob tej priliki 

peljala moje učence na razstavo Jakčevih slik, ki jih je zapustil Kostanjevici. 

Mentor: Vanda Žužek

Portret

PORTRET

Študija portreta se nadaljuje. Že lansko leto smo delali na tem. Vendar smo se odločili, da delamo naprej. Portret je slika, ali druga umetniška upodobitev osebe, pri katerih je obraz in njegov izraz prevladujoč. Namen je prikazati podobo, osebnost in celo razpoloženje osebe. Zaradi tega je slika portreta ni samo posnetek, ampak kompozicija slike osebe v mirnem položaju. Portret pogosto kaže osebo, ki gleda neposredno slikarja, saj tako portretiranec najbolj uspešno sodeluje z gledalcem. Poznamo pa tudi avtoportret, ko umetnik ustvarja samega sebe. 



Poznamo nekaj najzgodnejših portretov ljudi, ki niso bili le kralji in cesarji, ampak poznamo tudi pogrebne maske, ki so se ohranile v suhem podnebju egipčanskega okrožja Fayum. To so skoraj edine podobe iz klasičnega sveta, ki so se ohranile, razen fresk, mnogih kipov in portretov na kovancih. Umetnost portreta je obstajala že v stari Grčiji , predvsem v rimskem kiparstvu. V 4.stol. se je portret začel umikati v korist idealiziranega simbola, kar je oseba predstavljala. V Evropi v zgodnjem srednjem veku so predstavljali posameznike zelo na splošno


Pravi portreti posameznikov so se ponovno pojavili v poznem srednjem veku, kot spomeniki v grobnicah, portreti donatorjev, miniature v iluminiranih rokopisih in nato panelne slike. Kultura Moche v Peruju je bila ena redkih starih civilizacij, ki je izdelovala portrete. Imela so zelo natančno predstavitev anatomske značilnosti. Portretiranec je bil prepoznaven. Do sedaj niso našli nobenega portreta ženske. Eden najbolj znanih portretov v zahodnem svetu je slika Leonarda da Vincija z naslovom Mona Liza, ki je portret Lise del Giocondo. Najstarejši znani portret na svetu so našli leta 2006 v jami Vilhonneur v bližini Angouleme in mislijo, da je star 27.000 let. 



Učenci so pričeli s risanje portreta. Nekateri so pričeli tudi s slikanjem v akvarelu in akrilu. Naloga ni enostavna. Vse skupaj je potrebno zelo natančno risati in poiskati vse pomembnosti v samem risanju portreta.


Mentor: Vanda Žužek

Tihožitje v mehkih tonih



Zima in mehka svetloba je bila inspiracija za nov sklop slik pod imenom Tihožitje v mehkih tonih.

Slikarji so poskušali  naslikati sliko v suhem in oljnem pastelu, akrilu in akvarelu.
Vse tehnike smo spoznali in se z njimi poigrali v tem motivu.





Mentor: Vanda Žužek

nedelja, 10. januar 2016

Slikar Béla Tarcsay

Slikarja  Béla Tarcsay smo v lanskem letu že predstavili  na našem blogu.



Vemo, da je izreden mojster v slikanju, posebno s pasteli. Predstavljam vam, nekaj njegovih  novejših slik.










Priprvila: Branka Lopič