nedelja, 11. oktober 2015

Gvaš




GVAŠ
Beseda gouache je francoskega porekla in pomeni gost, ali italijansko guazzo – vodena packa. Gvaš je tehnika slikanja z vodenimi barvami, ki se mešajo z gosto belo barvo. Dodajanjem bele barve se doseže bogastvo barvnih tonov. Barva je gostejša kot akvarel. Beli deli slike se slikajo z belo barvo, kot tempera ali olje. Gvaš je gost, neprozoren, pokriva podlago. Belina papirja v gvašu za razliko od akvarela nima posebno vlogo. Barva se nanaša v pol pokrivajočih, pokrivajočih nanosih. Gvaš barve se hitro sušijo , a s sušenjem se posvetijo.



Je slikarska tehnika,  pri kateri barvi dodajamo belo barvo za svetlenje. Velika razlika je kot pri akvarelu, kjer bele barve ne uporabljamo, ampak belina izvira iz same podlage. Gvaš je gost in pokriven.  Glede na sestavo – vodotopno vezivo in pigment – je gvaš precej podoben akvarelu, vendar pa se zelo razlikuje, saj ima mat in žameten efekt. 
Barvna lestvica, ki jo potrebujemo za slikanje z gvašem : krom ali kadmij citronsko rumena, oker, kadmij rdeča, alizarin kraplak rdeča, žgana siena, milori modra. Pri slikanju v impasto tehniki, kjer nanašamo debelejše sloje gvaša lahko začne barva pokati  in se luščiti. Tempera zaradi elastičnosti in trajnosti barvnega filma ne temni in ne poka. Klasična tempera ni najboljša za debele nanose, kajti ti radi pokajo. Nanašati jo moramo v tankih slojih. Sloj tempera barve je hitro suh, tako da lahko vsak naslednji sloj naslikamo precej hitro. Tempera je lahko sestavljena iz jajčnega rumenjaka, škroba, gumiarabike in kazeinske emulzije. 
Za podlago pri klasičnem gvašu lahko pustimo podlago delno nepokrito. Tako postane ton same podlage popolnoma enakovreden element gvašu. Pri slikanju s tempera barvo pa podlago popolnoma prekrijemo. Papir je zaradi vidne spodnje podlage lahko toniran. Zelo zanimivo je uporabiti tudi polkritne pigmente, ki bodo deloma prepuščali ton podlage. Tehniko gvaš  lahko slikamo na papir, ki ga uporabimo tudi za akvarel. V preteklosti so pri tehniki s tempero barvo  uporabljali predvsem lesene podlage /les topola, bukve, lipe, mahagonija, oreha..../. Lesena deska mora biti popolnoma suha in tanka. Pred uporabo vse razpoke pokrijemo z lesnim kitom in nanesemo klasični klejni - grund. Na tak način rišemo ikone.  Podlaga , na katero lahko slikamo s tempero je tudi stena – klasična freska. 


KOT PODLOGA za gvaš se največkrat koristi tonirani papir /barvasti/, kartoni ali lepenke. Podloga je bolj fina kot pri akvarelu. Tako je gvaš pokrivna tehnika. Poleg papirja se lahko podloga koristi tudi platno, les, pa tudi ploščice slonovih kosti. 



GVAŠ BARVE so iz bela ali polnilo , ki da pigmentu večjo pokrivnost in mat karakter zaradi površinske refleksije svetlobe. Na tržišču prihajajo kolekcije gvaš barv v čvrstem stanju – pastilah, v tubah, v steklenih posodah, plastičnih posodah in gvaš barve v prahu. Te barve so v pigmentih in pripravljajo se samo z mešanjem z vodo. 
KOT  VEZIVO se koristijo pergamentno tutkalo, dekstrinb, gumiarabika. Danes se največkrat koristijo kot vezivo na bazi celuloznih etrov kateri se s sušenjem  stegnejo. Velika koncentracija veziva izzove trganje posebno pri debelem sloju. Dodatek glicerina poveča elastičnost premaza. 

ČOPIČI za gvaš risanje so malo trši od akvarelnih . naredijo se od volovske in jazbečeve dlake. Možno je uporabljati tudi akvarelne čopiče, iz dlak kune , vidrinega repa kot tudi od dlake iz telečjih ušesov. 

Pri gvašu lahko uporabljamo še dodatne tehnike, kot so oglje, tuš, kreda, oljni pastel,  zlatenje z zlatimi lističi. Lahko po gvašu odtiskujemo , ščetkamo, izpiramo, praskamo in na koncu celo zaključimo z lakom, ki je lahko mat ali svetleč.  Tako zaščitimo sliko. 



Slikar Edgar Degas je uporabljal kombinirano tehniko gvaša s pasteli. 
Da pa ni dobro mešati preveč različnih slikarskih tehnik, mastne , nemastne tempere, oljne barve, nam dokazuje znana Da Vincijeva Zadnja večerja, ki je začela razpadati že v času slikanja.


GVAŠ BARE se nanašajo na različne načine:
- Vlažni nanos barve s vodo
- Pastozan nanos barve »Impasto«
- Nanos barve polsuho
- Nanos barve v slojih /kar pomeni, da je treba računati na se s sušenjem barve postane svetleje/
- Nanos teksture s glavnikom, krtačo , spužvo /gobo/
- Nanos barve z ispiranjem z vodo
- Struganje osušene barve
GVAŠ omogoča delo od temnega k svetlemu, oziroma , odvisno v toniranih podlagi, iz srednjega tona k svetlejšim in temnejšim tonom. 
V novem času  uporaba lakov v gvašu  da karakter olja. 
Za zaščito gvaš barv koristimo na koncu  fiksativ , ki ne menja površinski karakter gvaš barve.
  
GVAŠ se uporablja v kombinaciji z akvarelom, kolaže, risbo, pastelom, ki je po karakterju najbolj podoben gvašu. E. Degas (1834-1917) kombiniral je gvaš in pastel. Pastel je nanašal  v mokri namaz gvaš barve in nadaljuje s pastelom v polsuhem sloju. delo je končano suhim pastelom.V Dobčutiloegasovih pastelnih gvaših se je občutilo prosojno tonirane podlage, gvaš podslikavanje, bogastvo barv razkvašenega pastela v gvašu / vzrok je bil ta, da se je nanašal pastel v mokri gvaš/ , kontrastni nanos suhega pastela v večjih površinah ali risbi.

GVAŠ se je koristil  za iluminiranje rokopisov v srednjem veku. V 18.stoletju je dobil današnji karakter. Idealen je za studijsko slikanje.

Henri  Mattisse

Pablo Picaso



Edgar Degas








Portreti v gvašu in postopek nanašanja barve po plasteh. Študija portreta in delo v tej tehniki s katero se lahko izredno dobro izdela portret. Pokrivnost gvaša je izredna.






Uporaba medija za gvaš. Zelo uporabno in možnosti večje ustvarjalnosti.





Postopek dela v gvašu , ki nam lahko zelo pomaga pri delu.
In še ti videi v katerih se prikazuje delo v gvašu. Gozd v katerem riše umetnik in dopolnjuje svojo risbo s ostalimi tehnikami, tuš, tehnični svinčnik, suhi pastel v prahu in slika je tu! Zanimivost pri tem delu je tudi ta, da lahko pred postopkom slike navlažimo papir, potem pa to delamo samo z nanašanjem barve gvaša


Pripravila:
Mentor Vanda Žužek















Ni komentarjev: